[ Pobierz całość w formacie PDF ]
»Vse moje priprave, vse moje delo je bilo omi0 ljeno v
ta namen: da poãakam na veliko vodo in se odplavim s
splavom po reki, da se prestavim, ker mi je bilo obljub-
ljeno morje in hoãem zvedeti, ali sploh obstaja: ker ãe
me prinese splav do morja, potem bom vedel, da so tudi
vsi drugi moji odnosi pravi, da niso neum in blodnja in
da mi je dana moÏnost in zmoÏnost za vpogled v druge
147
VOTLINA
BESeDA
mene ãasa. âe morje je, potem si mi tudi ti obljubljena,
potem bom tudi tebe sreãal, ko bom ãasil v neki drugi
meni ãasa, ko bo0 lahko doumela in razumela obljubo,
zaobljubljenost in zaljubljenost.«
Zazrta v njegove ustnice ne daje nobenega znamenja,
da iz ogovora kaj doznava.
Ko bi mu hotela slediti v hrambno votlino.
Ker narisi razodevajo veã kot govor, narisi bi ji mor-
da razodeli vsaj kanec njegove vednosti in bi to ostalo v
njej zapomnjeno.
Pomika se k vhodu v hrambno votlino in ji gleda v oãi;
edina je, ki jih nikoli ne povesi. Vsi drugi votlinarji se slej
ko prej zagledajo v tla, ãe se sreãajo z njegovim pogle-
dom in pregledom.
Vse, kar je nedopovedano, vso svojo odnosnost vna0 a
v pogled s tako moãjo, da ga med oãmi 0 ãemi Ïelja: pri-
di, pridi za mano!
Îeli in zgodi se: Aa se res prestopi in stopa in gre za
njim, sledi mu k skalovju, nenehoma zroã vanj.
Pred vstopom v mrak skalovja Aa zastane in omahu-
je, kakor da je popustila ta vleka oãi, kakor da bo mrk-
lina zamraãila Ïeljo in ne bo stopila za njim v hrambno
votlino.
»Pridi,« reãe, »pridi brez skrbi.«
In Aa prestopi mejo svetlobe in mraka in gre poãasi
za njim skozi temaãni rov, vsa pla0 na, pripravljena na
148
VOTLINA
BESeDA
beg. Prideta do tam, kjer se rov raz0 iri v 0 irno votli0 ãe z
odprtino zgoraj na oboku, skozi katero pr0 i luã dneva in
dela razvidne skalne stene.
»Pridi, tu so moji narisi.«
Vabi jo k navpiãni, od voda zglajeni narisni steni, kjer
so njegovi zaznamki in oznamki.
Obstane in ona obstane za njim, zaverovana v vso to
mnoÏino narisov, katere ji zaãne razkazovati.
»Glej, temu znamenju pravim krog in temu viba.
Krog sem na0 el v obodu polne lune, v obsegu debla ali
stebla, pestiãev roÏ in v ãrvih obroãkarjih. Viba se mi je
odstrla v lu0 ãinah polÏev vibarjev pa v zavijalkah plev.
In tu naprej so zveze. Zvezoval sem zvezdja v menah
ãasa in dobil like in oblike.«
Zaverovana spremlja njegov razkaz in se s prsti doti-
ka narisov. âe kaj doume, bodo njegova spoznanja osta-
la temu Ïivlju: iz kroga in vibe sestoji dolbljenje orodja
in delo; kol in vdolbina, izrivanje in odrivanje morda
se bo kak0 nemu votlinarju posreãilo in bo izdelal seki-
ro toparko, ognjilo, splav in si bo z zvezovanjem zvez-
dij razmejil mene ãasa in dalje in razdalje. Nasadil si bo
ostro kost na kol in dobil ost.
Nadaljuje razkaz ob narisu Ïivali.
»Sam sem prenesel obrise skoãk, tu so ribe lopatari-
ce, zobaãe in zveri, ki sem jih videval v go0 ãi: neresec,
zober in medojed. Tu naprej so starec Tu in drugi Ïiv-
149
VOTLINA
BESeDA
ljeniki tega votlinarskega Ïivlja. Tudi tebe sem nakanil
narisati. Orisoval sem te po ko0 ãkih in skupaj in nikoli
nisem bil zadovoljen z narisom. Lepa si, Aa, in lepote
nisem in nisem mogel odtisniti v naris na skalo.«
Iz grla se ji izvije golãeã glas, oãi ji Ïarijo in vsa zavero-
vana bega s pogledom od lika do lika, kakor da je odkri-
la namen in pomen znamenj. Razkazuje ji naprej obri-
se orodij in oroÏij; vse je natanãno orisal po vrsti, kot se
kaj sestavi in opravi. Kdorkoli bo to doumel, bo lahko
izdelal in obdelal vse njegove pripomoãke.
Tako prihajata na drugi konec stene, kjer se luã iz od-
prtine zgoraj spremeni v polsvetlobo. Tu je zarisoval
svoje odnose. Vse, kar je tu vtisnil s kamnom risancem,
je nedoumljeno.
»Za te reãi 0 e nisem na0 el pravega poimenovanja in
ne pomena in jim reãem kar odnosi. Prineseni so mi bili
ali pa sem bil odnesen k njim in niso iz tega okoli0 a tu,
ne iz te mene ãasa. Ta priprava ali naprava je vetrobeÏ-
na kakor ptica in se mi je prikazovala v poletu. V njej so
obrisi Ïivljenikov in tu so ti isti Ïivljeniki vsak zase,
ubliÏani, kot so mi bili prineseni. Ta odetev in oprava mi
ni razjasnjena, ne vem, kateri Ïivelj je to, in tudi ne vem,
odkod so se ti ljudje odtisnili v moj odnos. In tu je plo-
vilo, po katerem sem povzel svoj splav. In tu so 0 e vse
druge stvari iz mojih odnosov, ki jim ne morem razvoz-
lati namena.«
150
VOTLINA
BESeDA
Od znamenja do znamenja stopata ob narisni steni
do konca. Nekaj manjka. Moral bi njej in temu Ïivlju tu
odtisniti 0 e smer in cilj svoje odprave.
Pobere kamen risanec, da bi obãrtal morje. Ampak
kako naj zaznamuje morje, ko mu je bilo obljubljeno kot
neiztek, kot drugi nébes, ãe morje sploh ni nébes in ga
bo plavilo do Ïarnih zvezd, do daljnih luãnih ognjev v
neiztek, kjer odpovedo vse njegove drobne mere in raz-
merja in kjer se morda luãaj spremeni v let brez padca
in to, kar je s teÏavo sklenil v ãas v neãas.
Ne more s ãrtami oznamovati morja, ne more z nari-
som zaobseãi te obljubljene predstave, prav tega ne
more, kar bi Ïelel: da bi vsaj njej orisal svoj cilj. In tako
nikoli nihãe ne bo vedel, kam se je pravzaprav prestavil.
Povesi roko z risancem.
»Ne znam, Aa. Morje mi ni obljubljeno tako, da bi ga
lahko zarisal kot reko na skalni ploskvi. Morje ni obliã-
no.«
Pojdi z mano, bi ji rad rekel. Prestavi se z mano
[ Pobierz całość w formacie PDF ]