[ Pobierz całość w formacie PDF ]
obe0 ene rne boksarske rokavice. Na mizici z vdelano
intarzijo 0 ahovske plo0 e, so bile razsute karte za bri0 -
kolo. Na zidu je bil velik poster, ki je nato povsem pri-
tegnil mojo pozornost, saj so bili na njem nanizani ban-
kovci iz najrazlinej0 ih delov sveta, ob imenih drav pa
so bila pripisana tudi imena valut. Prvi sem si tako lah-
ko ogledal indonezijsko rupijo, gvatemalski kecal, mon-
golski tugrik, ukrajinsko hrivno, izraelski 0 ekel, hondu-
ra0 ko lempiro, ganski cedi, in 0 e mnoge druge bankov-
ce z neznanimi heroji in vrednostmi.
Vedela sem, da te bo presenetilo, se je nasmehnila, ko
je vstopila in me uzrla, kako sem s prstom zvedavo drsel
po naslikanih bankovcih.
Pojma nimam zdaj, res, kaj je in kak, ta tvoj mo? sem
tiho priznal.
205
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
Ko bi bil lahko kdaj na pravi strani, bi bil gotovo us-
pe0 en, je menila.
Kot da zdaj ni? sem pokazal s kozarcem okoli.
Zdaj pa e sam ve ne ve, kaj je njegovo in kaj ne, je
zmignila. e bo ostal za dalj asa tam notri, se bo mar-
sikaj tu sesulo, je vzdihnila. Vsak bo takrat terjal svoje,
nihe pa ne bo vraal njegovega.
Torej si le eli0 , da bi pri0 el imprej ven? sem jo drez-
nil.
Vzela mi je kozarec in srebnila.
Prebral sem ji v oeh, da mi je zaradi vpra0 anja zame-
rila.
Zazrla se je v prazno in 0 ele ez as s spremenjenim
glasom rekla: Pravzaprav pa si res ne elim. Preve se je
e nabralo slabega. Vem tudi, da sem za svojo norost e
zdavnaj odplaala...
Stala je pred menoj bosa in za spoznanje razkorae-
na, kakor bi si nadvse elela utiti tla pod nogami. Lica
so se ji v tej nenadni zresnjenosti zoila in nosnice so se
ji raz0 irile, da sem sli0 al, kako je dihala na robu joka. Bila
je zdaj, ta moja Bronja, spet isto neka tretja. Narisal
sem ji s kazalcem rto od ustnic do trebuha. Bila je to
dolga dolga potka tam od kotka, kjer so se zmeraj naj-
bolj smejala njena usta, ki je drsela preko brade in po
vratu, dokler ni med dojkama za0 la v sku0 njavo, da bi
206
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
obhodila brege. Tipal sem ji bradavice, ki so me imele
rade, in sem gladil svilo njenega trebuha, pod katero sva
se e tolikokrat akala, si prestrezala utripe in jo po-
malem zvabljal iz alobe.
Odzivala se je, kot bi jo grelo sonce.
Na stalai sem ugledal 0 karje in ji z njimi prerezal
hlake.
Nikoli nisem to razumel, kako da sva se lahko ob tem
0 e zmeraj zna0 la v taki nuji, kot bi med sreanji minila
leta. Bili so to viharji, ki so butnili kot z jasna in naju v
hipu razdejali, da sva se iskala kakor slepa in se bodla na
robovih in konicah. Tesna soba, 0 e pred trenutkom
mrka in vsa tuja, pa se je kotalila z nama, se glasno hah-
ljala, ali pa je pa tako nergala.
Od dale sem naju taka vasih videl edino v sanjah.
Ljubila sva se na vseh tistih mestih, kjer se nikakor ne bi
smela. Obrazi naokoli so bili zgroeni. Merili so naju
preko rame ali izpod ela in si mole delili mnenje, da
sva blazna in da je nekaj treba. Midva pa sva se nezadr-
na in neulovljiva kotalila preko vsega.
Kri, je rekla, kakor bi bila rekla voda, in mi jo pokazala
na dlani.
Moja ali tvoja? sem poskusil z jezikom.
Sedla sva in dolgo drug na drugem iskala rano.
207
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
Bila je iz njene ureznine na podlahti in krive so bile
najverjetneje 0 karje, ki so obleale tu med nama. Sesal
sem jo in ji celil rano s poljubi.
Glej, se je smejala. Saj to je res lahko tudi nevarno.
208
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
63.
ot kri zahrbtno je v sobo primezelo tudi jutro.
K Bilo je jesensko sivo in kot as slovesa hladno.
Klel sem ga in se v naglici oblail. Saj vendar nisem
mogel kleti elje, ki naju je znova preslepila in naju za-
predla v spozabo. Bronja pa se je tokrat le smehljala pod
odejo in je rekla, da bo 0 e malo poleala v sledi, ki sva jo
pustila. Bilo je tudi v teh besedah, kako zelo se imava
rada. Nadvse sem si elel 0 e ostati. elja se je razarela
in me vse bolj gala kot neznosna, nepomirljiva alost.
Njen dom, ki ga doslej nisem elel niti obiskati, je bil
zdaj nekaj, kar nama bi bil rad sam ogradil.
Ampak, kako, seveda: prebita para, ki sem bil 0 e zme-
raj pri Gaja0 u brez plae in sem si le tu in tam izpulil kaj
epnine, brezupne, ki sem lahko zidal kvejemu v
oblakih, ali pa se mi je 0 e to zdelo drzno?
Res: kako sem sploh lahko pomislil?
209
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
64.
e manj sem potem spet lahko verjel, da svet ureja-
jo nakljuja.
Ko sem namre to dopoldne po neprespani noi 0 e
zmeraj ves zamuljen taval naokoli in v nekaki morasti
alobi seveda bolj brkljal kot delal, je na dvori0 e pri-
drsel mercedes, izstopil pa ni nihe drug kot Lepec.
Otrpnil sem tam med orodji in se nevede prihuljil, kot
da se moram skriti. Pri0 li je bil res pojava, ki ji ne bi bil
zdaj rad na poti; dnevi v priporu so ga vidno spremenili.
Obraz se mu je v gubah zlomil, lasje so mu razmr0 eno
0 trleli, razgledal se je, kot bi 0 kilil in je ves iz hitrih gibov,
kot bi bil na begu, zakorakal po dvori0 u. Obhodil je
bmv, ki sva ga k srei e imela v delu, nato je sedel k
mizi pod napu0 em in se izpod vek zazrl v mojstra, ki je
mirno pihal svoje goste dime.
Ima0 kak viski? je konno vpra0 al.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]